BOKSARSKA VREČA: Če se poezija skriva, kjer je tehnologija?

Vedi slovensko

pastore tedesco

piši piši

posso avere

Kaj je to? Zelo sodobna italijanska poezija? V resnici ne. Poskusil sem narekovati računalniku v slovenščini (original se je glasil: Piši po slovensko! Piši po slovensko! Piši po slovensko, ne razume) in je nastala krasna, nepričakovana, obskurna poezija.

Včasih se vprašam, če bi znal pisati poezijo. Na podlagi redkih poskusov vem, da je odgovor zelo jasen: ne. Za pisanje poezije mora biti človek nagnjen in zelo nadarjen. Predvsem pa mora gojiti neobičajen odnos do jezika. Kdor ljubi klepetavo prozo ali dramatiko, bo upošteval besede kot nujno zlo; natresa jih po potrebi, da zgradi bralcu tlakovano pot, ki ga lahko privede do zgodbe.

Pesnik noče, da bi besede teptali. Z velikimi kleščami previdno nosi izbrano besedo, kot bi bila radioaktivna paličica, da napolni verz z izrazom, ki sproži verižno reakcijo. Take eksplozije verzov so redke. Seveda, kot ni nujno, da je vsaka bomba atomska, tako ni nujno, da vsaka poezija eksplodira do neba. Lahko ciljamo tudi na manjše detonacije, vendar mora nekaj počiti. Drugače ni poezije.

Na podlagi tega prepoznam precej hitro blefersko poezijo. Ker žal obstajajo tudi pesniki, ki so v resnici le leni in slabi pripovedovalci. Lažno poezijo lahko vsak napiše. Celo jaz.

Gledam muho,

ko se v pajčevini

prepleta z muko,

v podstrešni toplini.

Nič idej, pet sekund časa. Imamo celo rimo, za vse ti ste, ki še vedno mislijo, da poezija potrebuje rimo. Sicer je meni rima na splošno simpatična, ker lahko razkrije v posrečeni pesmi nove odtenke pomena besed, medtem ko so v slabih poezijah rime samo zvočna kulisa.

Na odlagališčih

umirajo pralni stroji z

odprtimi usti

v obliki črke o.

To je sicer tudi blef-poezija, a je lahko za marsikoga celo dobra, ker lahko v njej vidi neko kritiko odpadkov, osamljenost sodobne družbe, minljivost. V resnici je mikro opis in deluje, ker vsi poznamo pralne stroje.

Posebno mesto v mojem srcu pa si prisluži nepričakovana, nenapovedana poezija. Taka, ki se skrije in se pokaže tam, kjer je nihče ne bi iskal ali pričakoval.

Austina Kleona ne poznamo le zaradi knjig Kradi kot umetnik, Pokaži svoje delo in Vztrajaj, ampak tudi zaradi njegove časopisne poezije. Ameriški avtor prebarva s črnim flomastrom članek tako, da pusti berljive nekatere besede. Rezultat je ne pričakovana pesnitev, ki lebdi v črnini.

Tudi avstrijski avtor slovenskega porekla Clemens J. Setz - trenutno najbolj priznan nemško govoreči pisatelj njegove generacije - raziskuje svet nepričakovane poezije. Pred tedni sem prebral njegovo zbirko Twitterjevih poezij Das All im eigenen Fell (Vesolje v svojem kožuhu), ki jih je bil Setz prisiljen izdati, saj je Elon Musk odkupil Twitter in spremenil pravila igre na svoji platformi X. Ko je imel Twitter še omejeno število možnih znakov (najprej 160, potem se je število povečalo), si je marsikdo vzel to omejitev kot izziv za umetnost. Nastajale so tudi poezije in Setzova zbirka poroča o tem času.

Upam, da se bo tudi vam razodela nepričakovana poezija. Kot se je meni pred tremi dnevi, ob narekovanju mojemu računalniku. In nastala je nenapovedano futuristično-dadaistična:

Posso sposa

pre posa

Sovschiese

che vediamo

c’è li toxt

(Poskusimo videti, če sploh prepozna slovenski jezik in zna to preliti v tekst.)