Bogomir Kovač, ekonomist in kolumnist

Dejansko že trideset let okoli Petrola poteka politična bitka merjenja moči različnih vplivnih skupin. Tudi tokrat je spopad že del domače predvolilne bitke in splošne kulture trumpističnih izigravanj normalnega stanja. Kaj za vraga je bilo treba vladi spreminjati model regulacije na bencinskih servisih na avtocestah, če je dosedanji pristop deloval in je diferenciacija cen tod tudi smiselna zaradi nižje elastičnosti, boljše ponudbe, tranzitnih tujcev … In zakaj Petrolov protest, če ve že desetletja, da je regulacija cen naftnih derivatov slovenski politični kanon, tudi upravičen zaradi duopola in tržne koncentracije Petrola in MOL. Prav tako vemo, da je z regulacijo cen sicer mogoče zajeziti inflacijo, toda zgolj v pogojih izrazitih šokov, ki pa jih zdaj ni. In še, da regulacija cen in marž ne sme omejiti poslovnih interesov trgovcev, kar očitno buri zle duhove. Po Janševi deregulaciji dejavnosti (2020-2022) so Golobovi po letu 2022 nenehno intervenirali, s cenami, maržami, obdobji prilagajanj, vedno novimi »zelenimi dodatki« (CO2, URE, DVE…). Struktura cen naftnih derivatov je postala baročna molzna krava, zamejitev marž pa evropski unikum. Ko podjetje toži državo zaradi oškodovanja, reči postanejo alarmantne. Avtoriteta države ne sme biti nespametna, odzivi korporacij pa ne zlorabljeni. In tu je Petrol šel preko roba sprejemljivega. Država bi morala najprej poskrbeti za svojo poštno mrežo, z naftnimi trgovci pa skleniti zavezujočo dolgoročno pogodbo. Njihov dostop do trga je povezan z odgovorno pokritostjo države, ni regulacijske politike cen brez razvojnega okvira države, občin in podjetij. Smithova »nevidna roka« sicer vidnih glav tako ne bo več enigma.

Mladina