Ali evropski trgi za kitajska podjetja postajajo drugorazredni?

Nobena skrivnost ni, da je za večino podjetij najpomembnejši ameriški trg. Razen za kitajska, ki pomembnost tržišč postavljajo na glavo. Na prvem mestu je domače in šele nato sledijo druga. Ne nujno vedno v istem vrstnem redu. Seveda so tudi izjeme!

Medtem ko Apple in Samsung telefone predstavljata sočasno za celotno zemeljsko kroglo (a ne vedno po enakih cenah), jih kitajski proizvajalci pogosto doma pokažejo in pošljejo v prodajo več mesecev prej. Honor je julija predstavil zložljivi telefon Magic V5, ki ga pri nas pričakujemo konec avgusta oziroma v začetku septembra. Še večji patron je Xiaomi. Lani so družino Xiaomi 15 daleč na vzhodu predstavili konec leta (kaže, da bo letos enako), nato pa naredili še globalno predstavitev, do katere naj ne bi preveč govorili o sposobnostih in zmogljivosti telefonov. Čeprav smo o njih vedeli praktično vse, kar je treba vedeti. Še bolj »perverzno« je pošiljanje sporočil o dosežkih Xiaomijevih modelov avtomobilov SU7 in podiranje rekordov na evropskem dirkališču Nürburgring, ko je vendarle jasno, da jih še nekaj časa ne bomo srečevali na evropskih cestah. Razumljivo je, da zaradi omejenih proizvodnih zmogljivosti marsikaj ne more biti dostopno sočasno povsod po svetu, vendar ni mogoče spregledati sporočil o pomenu trgov, ki nam jih subtilno pošiljajo Kitajci.

Dokaj podoben odnos je mogoče čutiti tudi na trgu avtomobilov. V trenutni fazi bi Kitajci radi preplavili trg z bogato opremljenimi, cenovno dostopnimi modeli, pri čemer ne obešajo na veliki zvon, da nam pravzaprav nudijo »starejše« tehnologije. Modeli z bencinskimi motorji dosegajo primerljive zmogljivosti z evropskimi zgolj, če so opremljeni s hibridnim pogonom. Vse lepo in prav, dokler je baterija polna. Ko ni, se bo avto vzpenjal na vrhniški klanec podobno hitro kot tovornjak z maso konkretno preko dovoljene. Nadalje me motijo počasnost zaslonov infozabavnih sistemov, ne najbolj na mojo kožo oblikovana okolja, digitalni radijski sprejemniki, ki pogosto izgubljajo signal, ali klimatske naprave, ki v kombinaciji z ne najbolj posrečenimi zasnovami zračnikov ves čas hladen zrak usmerjajo v glave potnikov. Električni modeli so, vsaj kar se tiče pogona, sodobnejši, a jih ravno tako vsaj malo mučijo opisane težave.

Ni pametno, da pozabimo zgodovinsko lekcijo. Gledano iz primerne časovne distance, se kaže enak način kitajskega prodora na tuje trge. Ko se je pred desetletjem in pol začela rast Huaweija, je ta nastopil na slovenskem trgu s cenovno nadvse zanimivimi telefoni, ki so bili slabši od tekmecev, podjetij, od katerih jih dobršen del danes ne izdeluje več (HTC, LG, delno Sony). Iz leta v leto so nato izboljševali kakovost izdelave in zmogljivosti, vendar se je hkrati dvigovala tudi cena. Podobno se je kasneje ponovilo še na trgu robotskih sesalnikov, kjer so kitajski izdelovalci, to ni več skrivnost, nadigrali ameriškega iRobota.

Robotski sesalniki so zanimivi še iz enega zornega kota. Zelo so si podobni, saj kitajski izdelovalci sodelujejo s ciljem nižanja stroškov in »skupnim« nastopom proti konkurenci. Sodelovanje je opaziti povsod in je verjetno glavni razlog, da je Xiaomiju v treh letih uspelo izdelati odličen avtomobil, medtem ko je Apple po desetih letih zaustavil razvoj. Preprosto so vzeli obstoječe komponente, dodali svoje z velikim poudarkom na programski opremi ter jih sestavili v zanimivo celoto. Princip snovanja telefonov so prenesli v avtomobilsko industrijo.

Članek o robotskih sesalnikih v vlogi nadzora domačih ljubljenčkov najdete na portalu »Vse bo v redu« zavarovalnice Triglav.

Kaže, da imajo podjetja z Daljnega vzhoda srečnejšo roko pri širjenju dejavnosti od zahodnih tekmecev. GoPro se je pred časom skušal iz posla z akcijskimi kamerami razširiti na posel z droni (brezpilotnimi letalniki). Stopil je na področje, ki ga je že tedaj obvladalo DJI, in razmeroma kmalu obupal. Se pa zato širi omenjeni. Čeprav obvladuje trg z letalniki, ki je trenutno zaradi porasta kriznih žarišč še kako zanimiv, ter bolj ali manj trg stabilizatorjev za kamere in telefone (gimbal), so poleti najprej izdali še 360-stopinjsko kamero in zdaj še robotski sesalnik DJI Romo. Na prvi pogled dokaj nelogična poteza, kajti leteče in plazeče stvari so v osnovi zelo različne. Ali kakor trdijo oni, niti ne. Na podoben način se izogibajo stvarem in dojemajo okolico. Namesto izbokline na hrbtu ima tri širokokotne laserje na strani ohišja, s katerimi pokriva okolico, in dvojno kamero s pogledom ribjega očesa na sprednjem delu. Z njo vidi in prepozna celo tanke plačilne kartice in kable debele le 2 milimetra. Od vrste predmeta na tleh je odvisna strategija sesanja in brisanja tal. Predmetom, za katere meni, da ne predstavljajo groženj, se približa, medtem ko do drugih, na primer nogavic, ki se zlahka zagozdijo v krtačo, drži varno razdaljo. DJI ne bi bil pravi, če ne bi omenil velike sesalne moči 25 tisoč paskalov, zanimiv pa je še zaradi prosojnega ohišja v eni od izvedb in video toka v živo, zaradi katerega je uporaben v vlogi vozeče nadzorne kamere.

The post Ali evropski trgi za kitajska podjetja postajajo drugorazredni? appeared first on Tehnozvezdje.