Aleš Razinger: Drobtinice s poti

Uvod

Kot vsako leto je bila tudi letos del celotnega programa Festivala zemlje medijska delavnica. V njenem okviru je vsak udeleženec povabljen, da zapiše kratek esej o svojem doživljanju delavnice in gradnje z zemljo. Objavljamo prvega od letošnjih zapisov, ki skozi osebno potovanje prepleta refleksijo o naravi, zgodovini in arhitekturi.

—

Pravijo, da je Bog, ko je ustvarjal svet, iz žaklja jemal in metal po svetu. Na dnu so mu ostale le še drobtinice vseh stvaritev. No, te je stresel na majhno, še edino nepokrito področje. Menda je to pri nas.

Čebele so sončna bitja. Njihov razvoj sledi letni poti Sonca. Do kresa se čebelarjeve napake ne poznajo, po kresu pa bognedaj nepremišljeno posegati v panj.

Pot »Pod gorami«, ki iz Bistrice pri Tržiču vodi v Begunje, poteka ob vznožju Dobrče. Čebelice ljubijo gozd in nepokošene travnike. Tu imam košček zemlje in tu bi rad postavil čebelnjak.

V času najhitrejšega razvoja čebel, ko se dnevi hitro daljšajo in gozdovi zelenijo v odtenku, ki poživlja, se v zgodnjem jutru odpraviva na avstrijsko Koroško.

»J’accuse« je zapis na temelju spomenika žrtvam ljubeljskega taborišča pod mogočnimi sivimi melišči Begunjščice. Hodim po sveže pokošeni travi, ki neusmiljeno razkriva temelje stavb, in čutim nemoč. Taboriščniki, med katerimi je bilo največ Francozov, so z obeh strani prisilno grizli skalo in jo prej kot v dveh letih v nemogočih razmerah, leta ’44, prebili. Z zavedanjem se peljeva skozi predor in na poldrugem kilometru sivine skorajda molčiva.

Pot naju pelje proti zibelki slovenstva. Ustaviva se v Celovcu. Nevesta v lepi beli obleki in ponosen ženin sta obkrožena z razposajenimi svati. Trenutek, ki določa prihodnost.

Na tržnici si privoščiva pijačo. Opazujem, poslušam. Kvartet štirih rogov ravno zaključuje s koncertom. Ugotoviva, da pogrešava živahnost, ki jo tako hitro ujameš na ljubljanski tržnici ob istem času. Sprehodiva se po kamnitem trgu Alter Platz in s pogledom na zgodovinske stavbe tešiva radovednost. V trgovinici z rabljenimi LP-jkami se ne zadržim dolgo, saj bi se lahko zataknil.

Prostranost celovške kotline ponuja melanholično odprtost in polja žit govorijo o trudu, ki nam je mnogim nepoznan.

Gotska cerkev Gospe Svete se dviga na nežnem griču nad polje in me spominja na veliko manjšo Šentrupertsko cerkev, katere zvonik so nedavno ometali, na videz z apnenim ometom, in ji s tem ukradli nekaj žlahtnosti. Iz lin v stenah že desetletja izletavajo čebele, mi pove oskrbnik, ko ga o tem povprašam. Krilate arhitektke so za osnovno celico bivališča izbrale pravilni šestkotnik, kar jim zagotavlja maksimalno izrabo prostora in konstrukcijsko trdnost. Z medom napolnjen sat presega 6-kratnik mase voska, iz katerega sestoji … Masa tipične, konvencionalno zgrajene družinske hiše se približa 200 tonam, pri tem pa notranja oprema ne presega 10 odstotkov.

Skladje arhitekture cerkve, pridušene svetlobe v njej, skromnih lesenih klopi ter umetnin na stenah in oltarjih se dotakne duše. Z dobrimi nameni prižgeva svečki.

Do patenta portlandskega cementa pred 200 leti je človek za gradnjo praviloma uporabljal materiale, ki jih je imel blizu. Industrijske revolucije so pospešile razvoj tehnologije in paradigmatsko spremenile način življenja. Tisočletni ljudski duh, izhajajoč iz dejstva, da narava nudi vse in vse lahko tudi vzame, je na operacijski mizi. Več kot očitno je, da nam ‘upravljanje’ Zemlje ne gre dobro od rok. Požrešno sesanje elementov iz nedrij planeta, nastalih v daljnih smrtnih izdihljajih neke zvezde, ter organskih energentov nas je pripeljalo na križišče odločitve. Obstaja pot, ki pa nima presečišča z gospodarsko rastjo, kot jo poznamo.

V bližnjem Koroškem muzeju na prostem v občini Maria Saal najdeva različne oblike in tipe kmetij iz vseh delov Koroške iz 16. in 17. stoletja. Kovačnica, kašče, pajštva (potilnica), kozolec, hlev, sušilnica za sadje, čebelnjak, mlin, žaga, apnenica … čudovite stvaritve starih mojstrov. Škoda, da sva prišla le dobro uro pred zaprtjem. Tu bi lahko preživel dan. Črne kuhinje, hiše, majhna okenca, krušne peči, kolovrat … so prožile nešteto zaznav; občutja so hranila dušo. V globokem spominu mi je ostala masivna kmečka miza v hiši, na daljšem robu je imela zareze, ki zagotovo niso bile naključne.

Preostanka poti se ne spominjam dobro, saj me je doživetje starih domačij zaposlilo. Ustaviva se še ob Planšarskem jezeru na Jezerskem …

Dobro leto kasneje sem slučajno poslušal oddajo Intelekta z naslovom Gradnja z zemljo. Ta me je pripeljala na delavnice gradnje zidu iz zemlje in raziskovanja zemeljskih ometov v okviru Festivala zemlje. Hvala Fii, Gregorju, Janezu, Kingi, Matevžu, Pii, Roku, Vesni in Živi za nepozabnih 7 dni …

Čebelnjaku bo les dal ogrodje, zemlja zavetje in slama streho.

Napisal: Aleš Razinger
Foto: Janez Marolt